Novice, dogodki in prireditve

In memoriam – Janez Meglič

V njegov spomin je, Slovenski filmski arhiv pri Republiki Sloveniji, 24. septembra 2019, predstavil v Slovenski kinoteki, spominski večer posvečen njegovim delom. V spominu mi še vedno odzvanjajo besede tvoje sage Pirniček in deklica Veneris. Nepozabno …

Janez Meglič je bil eden od treh ustanoviteljev KUD JaReM. Pisalo se je leto 2012 in postal je podpredsednik društva.

Ne glede na to, da je funkcijo opravljal s srcem in dušo, pa je prav iz vsega česar se je lotil izžarevala njegova pedantnost, in prepričanje, da je ni stvari, ki je Jarmovci ne bi zmogli. Znan je bil njegov rek: “Pri nas besedica ČE ne obstoja”.

Bil je tudi nepopustljiv in kadar je bil prepričan, da ima prav, se ni dal pregovoriti za nobeno ceno. Prepričan je bil v pravilnost našega poslanstva, promocijo Jakoba Aljaža, njegove dobe in njegove, Aljaževe domačije. Bil je odličen organizator, kulturnik univerzalni poznavalec lepe umetnosti.

Poznal je vrsto pomembnih in znanih kulturnih delavcev, mnoge je pripeljal k nam. Njihova prisotnost je obogatila in podkrepila naša prizadevanja, oziroma naše poslanstvo. Kljub velikemu poznavanju in obvladovanju številnih zvrsti umetnosti, bogatim kulturnim izkušnjam, od mladih let pa do upokojitve, se o njih ni nikoli hvalil, pa tudi obešal jih ni na veliki zvon.

Tako nihče od nas še zdaleč ni vedel, da je bil baletni plesalec - solist SNG Opera in balet Ljubljana, vse do upokojitve, leta 1990.

Nismo vedel, da se je izpopolnjeval na Akademiji za ples v Kölnu pri Antonu Dolinu in Mariji Bezobrazovi. Še manj smo bili seznanjeni z njegovimi pomembnejšimi solističnimi baletnimi vlogami v Trnuljčici, Navihanki, Čudežnem mandarinu, Tybalta v Romeu in Juliji, pa mačehe v Pepelki. Plesal je tudi v baletu Städtische Bühnen v Gelsenkirchnu, in kot solist v Essnu pri Borisu Pilatu.

V aktivnih letih je bil uresničevalec koncertov in modnih revij po sosednjih državah, in bivši Jugoslaviji, z baletno skupino Lidije Sotlar pa je širil baletno umetnost po številnih manjših krajih po Sloveniji in tujini.

Janez se ni nikdar hvalil, da je bil baletni pedagog, filmski in televizijski režiser, koreograf, producent. Za svoje filme in oddaje je prejel številna filmska priznanja tako v domovini, kot v tujini. Bil je tudi predsednik Kino kluba Ljubljana in nazadnje predsednik Zveze kulturnih organizacij Medvode.

Janez je realiziral in snemal za Studio MEG koncerte v Slovenski filharmoniji, dramske operne, baletne predstave in razstave v Sloveniji, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem. Realiziral je številne video in avdio prezentacije na mednarodnih kongresih. Poučeval je tudi filmsko vzgojo v Pionirskem domu Ljubljana in na osnovnih šolah vodil filmske krožke. Vedno si je vzel čas, da je svoje bogato znanje prenašal na mlajše rodove.

Skratka Janez Meglič se ni nikdar hvalil o svojih preteklih dosežkih, bil pa je ponosen in vesel, za vsak uspešen dogodek, ki smo ga pripravili v društvu. No tu pa je pokazal svoja čustva in s tudi upravičeno včasih pohvalil.

Ja, Janez, veliko si prispeval za naš JaReM in njegovo prepoznavnost , veliko si postoril tudi za kulturni utrip v Medvodah in izven njenih meja.

Za tabo ostaja globoka praznina, vendar, zapustil si nam veliko.

Kolegice in kolegi, Jarmovci smo te spoštovali in se te spominjamo.

— Roman Veras, predsednik

Tudi naši člani se te spominjajo z lepo mislijo:

Jurij: Hodim po gozdnih poteh. Listje lanske jeseni je zdrobljeno šumelo pod nogami. Sonce je visoko na nebu in oranžna toplota se steguje po mojem obrazu. Ampak, danes me ne kličeš po telefonu kot si me vedno do zdaj. Najprej si vprašal: “Si na sprehodu s kužki, v službi ali kje drugje?”

Mnogokrat sem ti dal enak odgovor, da sem v gozdu s kužki. Potem sva kramljala o včerajšnjem literarnem večeru. Zmeraj si bil vesel takega dogodka, dal si kakšen nasvet in se zahvalil za lep večer. Nato sva snovala nove ideje …

Zdaj je telefon tiho, čeprav mnogokrat pogledam nanj, če si me klical. Tako prazen gozd je, haikuji, o katerih si želel velikokrat govoriti, so izginili. Nikjer jih ne najdem, obstal sem na poti in ne znam naprej. Čeprav se mi rojevajo besede, jih nimam kam napisati, ker tebe ni. Vrni se, vsaj za toliko, da mi odkriješ nekaj haikujev, da mi poveš, kam naj grem naprej, da se nasmeješ ob toplem poletnem dnevu, da me pokličeš in rečeš: “Živijo, Jurij, Janez tukaj …”

Sonja, Marko: “Dostojanstvo in veličina človeka je v tem, da s svojim razumom spozna različne možnosti, jih presodi in se svobodno odloči za to, katera se mu zdi prava.” Človeka, ki dela s srcem in dušo se ne more nadomestiti.

Lojz: “Janez Meglič je bil pravi ambasador Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu Republike Slovenije. Kot kulturnik in filmski ustvarjalec se je zavedal pomena filmskih arhivov in skrbi za dolgoročno hrambo filmskega arhivskega gradiva. Bil je velik poznavalec filmskih formatov, predvsem ozkih.”

“Pri tem ni šlo samo za prenos na nove nosilce, temveč tudi za regeneracijo in restavracijo te dediščine. Janez je prepričal mnoge ljubiteljske filmske ustvarjalce in ustanove, da so ti po telekiniranju izročili svoje dragocene filme v varstvo filmskemu arhivu. Naj omenimo filme znanih slovenskih kulturnikov Bojana Adamiča in Ladka Korošca, politika Edvarda Kardelja, filmskega kronista Bele Krajine Franca Derganca, družin Milka Rodeta, Janeza Korenčana, Alojza Kunsta, športnih pionirjev Borisa Gregorke, Fedorja Gradišnika ter filmskega ustvarjalca Miša Čoha.”

“Posebej pa moramo omeniti več kot sto filmov foto kino kluba Mavrica iz Radomelj. Skupaj z Janezom smo pripravili dva večera filmov članov tega neverjetnega filmskega združenja. Ob tem naj omenim, da je v svojem domačem okolju, v Pirničah organiziral večere filmskega arhiva in sicer v rojstni hiši Jakoba Aljaža, Aljaževi domačiji. Posebej sta mi ostala v spominu srečanja z režiserjema Jožetom Pogačnikom in Tugom Štiglicem.”

“Za konec lahko rečem, da sva v teh letih postala prijatelja in to, da me je sprejel, mi je res v čast.”

Klavdija: “Dnevna eksplozija idej, neumoren pri uresničitvi zastavljenih ciljev, organizator, neposreden, veseljak, družaben … Nepozaben!”

Alenka: “Z Janezom Megličem sva se spoznala avgusta leta 2012 v Divači. Predvajali so film Vesna ob 100. obletnici rojstva mojega očeta Bojana Adamiča. To srečanje je za nas, za našo družino pomenilo izredno veliko, saj nam je Janez v nadaljevanju izjemno veliko pomagal pri ohranitvi očetove dediščine, predvsem na področju filmskega in fotografskega ustvarjanja.”

“Janez nam je predlagal in potem tudi realiziral telekeniranje 90 očetovih filmov. Originale teh filmov smo potem pod njegovim vodstvom predali Slovenskemu filmskemu arhivu pri Arhivu RS. Nekaj filmov pa je bilo prikazanih tudi v okviru večerov SFA v Kinoteki leta 2013, v Medvodah in v rojstni hiši Jakoba Aljaža v Zavrhu pod Šmarno goro.”

“Podobno se je dogajalo na področju fotografskega gradiva. Oče je namreč ustvaril bogato zbirko fotografij kurentov in drugih mask na Slovenskem, preko 50 pa je tudi okvirjenih. Le te so bile, ponovno na Janezov predlog, razstavljene v rojstni hiši Jakoba Aljaža in na občini Medvode, vse v okvir KUD JaReM.”

“Janez pa je seveda želel še več in tako je pripravil dokumentarni film Bojan Adamič in Hasselblad, ki predstavlja prvi in edini zapis očetove fotografske ustvarjalnosti pri nas in kot tak predstavlja pomemben del naše zapuščine.”

“Tudi narodno nošo očetove babice, avbo in pečo smo razstavljali v rojstni hiši Jakoba Aljaža. To sodelovanje z Janezom, pa tudi z njegovo družino in seveda drugimi člani in članicami KUD JaReM je bilo res izjemno, kvalitetno, zanimivo in ustvarjalno.”

“Veliko let sem imela srečo in privilegij, da sem lahko sodelovala z Janezom. Od številnih skupnih dogodkov pa mi bo v spominu prav gotovo ostalo tudi njegovo dirigiranje očetove skladbe Galop za tri trobente na Novoletnem koncertu godbe Vodice leta 2015.”

“Ves čas našega druženja sem sprejemala njegove spodbude in danes sem srečna, da sva se spoznala in da sem imela možnost z njim tudi ustvarjalno sodelovati.”

Boris: “Janez, tvoj odnos do dela in do ljudi je neponovljiv. Tudi v torek si bil, tako kot pred časom, z nami, prisoten v Slovenski kinoteki, ob gledanju tvojih filmov. Poleg vseh dejavnosti, te je še posebej pritegnilo opremljanje tvojih del z glasbo. Ti in glasba, v duetu … S kakšnim zanosom si nam dirigiral na novoletnem koncertu Godbe Vodice! Popolnoma si se predal glasbi, ki te je ponesla na oder, pred orkester, poustvaril gibanje mojstra, prijatelja Bojana Adamiča, in preprosto užival v Galopu za tri trobente.”

“Dragi Janez, hvala ti za nova spoznanja.”

Irena: “Janez je bil resen sogovornik, odgovoren, natančen, odločen, ustvarjalen in delaven človek.”

“Močno se me je dotaknila Janezova ljubezen do glasbe. Tako kot jaz iščem navdih za pisanje v naravi, v miru, ki ga prekinja samo šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, odmev brušenje kose in drugih zvokov kmečkih opravil, je on iskal v naravi glasbo. Izbiral jo je za naše prireditve, nam podarjal svoje posnetke in nam razkrival srce. Lahko trdim, da je meni in drugim literatom vlival nove ideje in moči. V naši literarni sekciji je aktivno sodeloval. Prevzel je režijo in velikokrat sodeloval tudi kot interpret naših pesmi. Razgibal je predstavitve in v zadovoljstvo nas vseh se prireditve niso omejile zgolj na prebiranje avtorskih pesmi in proze. Iz nas je izvabljal nove ideje in moči.”

“Janez je ljubil in ustvarjal v različnih umetnostnih zvrsteh. Verjetno mu je bila najbližja filmska …”

“Še vedno v meni odzvanja glasba iz njegovega filma PENTAPTIH, pa se sliš….. Pomislila sem, da jo je napisal sam. Ni je, mi je povedal, toda komponist je sledil njegovim željam.”

“Napolnil je svojo Čašo nesmrtnosti. Zapustil nam je bogastvo, ki ga nikoli ne bomo dovolj globoko dojeli…”

Aktualno