Naša oblačilna dediščina – navdih preteklosti za delo v sedanjosti
15. 9. 2020
Sonja Porenta, članica KUD JaReM se je v torek, 15. septembra v Aljaževi domačiji predstavila z deli, ki so nastajala med njenim lanskim in letošnjim dogodkom, pa s svojo bogato zbirko in seveda na koncu z novim izdelkom – kočemajko, ki je sešita in vezena ročno. Čeprav je njeno znanje o krojenju in šivanju, tako pravi sama boljše v teoriji kot praksi, se je vseeno odločila, da si sama naredi kočemajko. Pri izdelavi, tako nam je dejala: “Sem se poskušala približati čim bolj starim primerkom, ampak povsem mi to ni uspelo.”
No, mi obiskovalci pa se z njo nismo strinjali, še posebej zato ne, ker ji je visoko priznanje ob koncu predavanja tako za predavanje, kot njene izdelke izrekel eden največjih poznavalcev oblačilne dediščine v Sloveniji, naš častni član, dr. Bojan Knific.
Med deli iz njenega zadnjega obdobja moramo omeniti klekljano čajno lučko, velikonočni prt z barvno vezenino na vogalih in v sredini, s svileno črno nitjo vezen s slovansko kito ovratnik na rokavcih in pa seveda dva črna in dva bela čelnika. Zanimiva je bila tudi njena predstavitev obnove, črne noše domačinke iz Pirnič, pa tudi nekaj kostumov za lutke v lutkovni igrici Janček-ježek in njen biser -miniaturno Tončiko v pražnji (pre)obleki.
Iz Sonjine bogate večletne zbirke pa omenimo še posebej ošpetelj (rokavce), sešit in izvezen v celoti ročno. Zanj je bila na 3. festivalu vezenin v Velenju (2014) nagrajena v kategoriji Naj po starem zgledu vezeno oblačilo.
Tu so še zavijačka – primer bele vezenine, predpasnik, pa njena najžlahtnejša mojstrovina peča, katero je ustvarjala več kot pol leta. Vse tri naštete mojstrovine so poustvarjene po originalu iz muzeja oz. peči, ki jo hrani družina Bojana Adamiča.
Med nagrajena dela sodi tudi mala avbica, ki je bila na Dnevu noš v septembru 2013 v Kamniku, v kategoriji novejših avb, izbrana za Naj nova avba. Sledi pa še cela vrsta avb. Avba, narejena po zgledu koroške zlate avbe, avba z zlato vezenim čelnikom, krožnikasta avba, avba z vezenim črnim čelnikom in …
Marljiva mojstrica Sonja Porenta je ob koncu svoje predstavitve še posebej poudarila: “Za mano je kar veliko ur dela, veliko je bilo poskusov gubanja blaga, krojenja, šivanja, heftanja … Če nimaš nikogar, ki bi ti pokazal kako se dela, je dolga pot do končnega izdelka, zato pa zelo spoštujem delo ljudi v preteklosti in spoštujem dediščino.”
Naša kulturna dediščina je zelo bogata, zato smo nanjo ponosni. To, na kar je človek ponosen, pa želi in mora predstaviti tudi drugim.
